Novice

kritike in recenzije

Apostasy (2017)

Apostasy (2017)

Filmski kotiček, 26. september 2018 ― Slo naslov: - Država: VB Jezik: angleščina Leto: 2017 Dolžina: 95' ,  Imdb Žanri: drama Režija: Daniel Kokotajlo Scenarij: Daniel Kokotajlo Igrajo: Siobhan Finneran, Robert Emms, Sacha Parkinson, Molly Wright, Bronwyn James Apostazija je pojem, ki označuje izstop verujočega iz verske skupnosti, ki se zgodi bodisi po volji vernika, bodisi ko odgovorni sklenejo, da vernika zaradi določenih razlogov izključijo iz verske skupnosti. Zgodbo postavljeno na angleški sever, v mesto Oldham odpre prizor komaj 18-letne Alex (Molly Wright), ki zdravnici odločno pojasnjuje, da zdravljenje s transfuzijo krvi pod nobenim pogojem ne pride v poštev. »Transfuzija krvi je v naši veri prepovedana,« nekje iz ozadja pristavi dekličina mati Ivanna (Siobhan Finneran). Alex ima hudo anemijo in transfuzija ji ob kritičnem poslabšanju lahko reši življenje – a po strogih verskih pravilih je za jehovove priče takšen poseg v telo prepovedan. Ivanna v nobenem trenutku ne dvomi v pravila in je svoja goreča verska prepričanja povsem vcepila mlajši Alex, med tem ko starejša Luisa (Sacha Parkinson) vse skupaj jemlje z nekaj rezerve. Starejša hčerka je do te mere svobodomiselna, da se je celo spustila v razmerje s fantom, ki ne pripada njeni verski skupnosti. In ko na plano pride, da je noseča, obstaja samo ena možnost. Fant bo sprejel njeno vero, v nasprotnem Luiso čaka izobčenje. Ne zgolj iz verske skupnosti, ampak tudi iz materinega in sestrinega življenja. In ko se to tudi zgodi je potrebno upoštevati pravila, ki velevajo, da morajo stiki med verniki in izobčenci, ne glede na rodbinske vezi, zreducirani na komunikacijski minimum. Družina Luisi obrne hrbet in punca je naenkrat prisiljena zapustiti dom in začeti samostojno življenje. A nato se zgodi tragedija, ki bo pod vprašaj postavila prepričanja vseh vpletenih. Apostasy je celovečerni prvenec britanskega režiserja Daniela Kokotajla, ki v precep jemlje principe funkcioniranja verske skupnosti, o kateri širša javnost ne ve veliko. Ko
Inxeba (2017)

Inxeba (2017)

Filmski kotiček, 24. september 2018 ― aka The Wound Niza Jay and Nakhane Touré in Inxeba (2017) Slo naslov: - Angleški naslov: The Wound Država: Južna Afrika, Nemčija, Nizozemska Jezik: xosa, angleščina Leto: 2017 Dolžina: 88',  Imdb Žanri: drama, romantični Režija: John Trengove Scenarij: John Trengove Igrajo: Nakhane Touré, Bongile Mantsai, Niza Jay, Thobani Mseleni, Gamelihle Bovana Xloani je osamljeni pripadnik ljudstva AmaXhosa, ki kot skladiščni delavec večji del leta preživi v velikem mestu. Dvakrat letno se vrne domov, v gorovje na južnoafriškem vzhodu in ta čas je običajno rezerviran za Ukwaluko. In kaj je pravzaprav Ukwaluka? Gre za neko vrsto iniciacije, obredno sprejemanje mladih fantov v pozni adolescenci v svet odraslih. Bistvo obreda je ritualno obrezovanje, po katerem mladi fantje pod nadzorom svojih mentorjev preživijo nekaj tednov v za ta namen postavljenem kampu. Mentorji pri fantih nadzorujejo celjenje ran in jih v kasnejši fazi učijo veščin preživetja v naravi. Ti proti plačilu lahko skrbijo tudi za več fantov, vendar je Xloani letos dobil le enega varovanca. Skrbeti mora za Kwando, sina poslovneža, ki je za skrbnika želel prav Xloanija. Z napredkom zgodbe počasi spoznavamo, zakaj se Xloani vedno znova vrača domov. Teh nekaj tednov v kampu je zanj edina možnost za druženje s fanti, s katerimi je odraščal v rojstni vasi. Še posebej je vesel, ker bo srečal še enega mentorja – Vijo, tipičnega alfa samca, s katerim ju druži več od običajnega prijateljstva. Zapleteno razmerje med njima dodatno zaplete Kwanda, ki za razliko od dveh zaljubljenih mentorjev precej bolj sproščeno dojema svojo homoseksualnost. Inxeba je premierno prikazan na festivalu Sundance in se je kasneje kot južnoafriški kandidat za oskarja prebil na skrajšan seznam devetih filmov, a je na koncu ostal brez nominacije. Film je v domovini sprožil številne kontroverze, saj je ob izidu nastala precej močna fronta, ki je nasprotovala prikazovanju filma v južnoafriških kinodvoranah. Manj glasni so priča
Miklavž Komelj: 11 / Dragan Velikić: Preiskovalec / Stanislava Chrobakove Repar: Iniciacije ali Književnost onkraj vidnega

Miklavž Komelj: 11 / Dragan Velikić: Preiskovalec / Stanislava Chrobakove Repar: Iniciacije ali Književnost onkraj vidnega

ARS S knjižnega trga, 24. september 2018 ― V oddaji S knjižnega trga bomo najprej ocenili pesnitev Miklavža Komelja 11, nato pa se bomo posvetili še romanu Dragana Velikića Preiskovalec in premišljevanjem Stanislave Chrobakove Repar Iniciacije ali […] V oddaji S knjižnega trga bomo najprej ocenili pesnitev Miklavža Komelja 11, nato pa se bomo posvetili še romanu Dragana Velikića Preiskovalec in premišljevanjem Stanislave Chrobakove Repar Iniciacije ali Književnost onkraj vidnega. Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Marija Švajncer in Tatjana Pregl Kobe.
Todos lo saben (2018)

Todos lo saben (2018)

Filmski kotiček, 23. september 2018 ― aka Everybody Knows Javier Bardem, Penélope Cruz, Sergio Castellanos, and Carla Campra in Todos lo saben (2018) Slo naslov: Vsi vejo    Drugi naslovi: Everybody Knows Država: Španija, Francija, Italija Jezik: španščina, katalonščina Leto: 2018 Dolžina: 132' ,  Imdb Žanri: drama, misterij, triler  Režija: Asghar Farhadi Scenarij: Asghar Farhadi Igrajo: Penélope Cruz, Javier Bardem, Ricardo Darín, Eduard Fernández, Bárbara Lennie, Inma Cuesta, Elvira Mínguez, Ramón Barea Po uveljavitvi na mednarodni sceni in nagradah na prestižnih festivalih na naslov režiserjev iz neangleško govorečih dežel običajno prihajajo številna povabila za sodelovanje in snemanje prvega filma v angleščini. Večina ta izziv tudi sprejme, drugi spet uberejo drugačno, samosvojo pot. Eden teh avtorjev je tudi iranski mojster Asghar Farhadi, ki je po Preteklosti (Le passse, 2013), posnetem pretežno v francoščini, letos dokončal še svoj prvi celovečerec v španščini. Vsi vejo je odprl tekmovalni spored letošnjega festivala v Cannesu, kjer je španska zvezdniška igralska zasedba pritegnila nemalo pozornosti.  Penelope Cruz igra Lauro, ki skupaj z otrokoma obišče rojstni kraj, majhno, z vinogradi obdano vasico na španskem podeželju. Na dolgo pot iz Buenos Airesa je šla brez moža Alejandra (Ricardo Darín), ki zaradi poslovnih obveznosti ni mogel priti na poroko Laurine mlajše sestre. V veselem predporočnem vzdušju se Laura počuti odlično. Dnevi pred poroko so priložnost za druženje z družino in srečanja s starimi znanci. Med njimi je tudi Paco (Javier Bardem), uspešen vinar, s katerim sta nekoč imela romantično razmerje. Čas leti in že smo na poročni veselici, na kateri so prisotni vsi pomembnejši akterji zgodbe. In prav tam, sredi poročnega veselja pride do zapleta, ki bo sprožil sosledje dogodkov, v katerih bojo zelo pomembno vlogo imeli dogodki iz Laurine preteklosti. Čeprav je Farhadi tudi to pot sestavil zgodbo, ki vsebuje zanj značilno pretres
Uspešnica v DKinu: Deadpool 2

Uspešnica v DKinu: Deadpool 2

Gledal_a bom, 22. september 2018 ― Nadaljevanje najbolj presenetljive stripovske uspešnice ponudi točno to, kar so šokirani in skrajno navdušeni oboževalci pričakovali. Še več antijunakovih kvantaških monologov v kamero, še […] The post Uspešnica v DKinu: Deadpool 2 appeared first on Gledal_a bom.
Jeune Femme (2017)

Jeune Femme (2017)

Filmski kotiček, 21. september 2018 ― aka Montparnasse Bienvenüe Laetitia Dosch in Jeune femme (2017) Slo naslov: Mlada ženska Drugi naslovi: Montparnasse Bienvenüe Država: Francija Jezik: francoščina Leto: 2017 Dolžina: 97' ,  Imdb Žanri: drama  Režija: Léonor Serraille Scenarij: Léonor Serraille, Clémence Carré  Igrajo: Laetitia Dosch, Souleymane Seye Ndiaye, Grégoire Monsaingeon, Nathalie Richard Mlada ženska je eden tistih filmov fokusiranih na enega osrednjega protagonista. Karakterna študija, ki za funkcioniranje ne potrebuje veliko sestavin: eno posebno, samosvojo protagonistko, zanesljivo glavno igralko in pripovedovalca sposobnega na zanimiv način povedati njeno zgodbo. Mlada ženska je prvenec francoske režiserke in scenaristke nagrajen z zlato kamero (nagrada za najboljši prvenec) na lanskem festivalu v Cannesu. V prvem kadru spoznamo glavno junakinjo Paulo, ki z rokami divje udarja po vratih in poskuša doseči, da je oseba a drugi strani spusti v hišo. Toda vrata se ne odprejo in ženska v navalu jeze z glavo useka po vratih. Rezultat – rana na čelu, ki jo malce kasneje v urgentni ambulanti oskrbuje zdravnik, ki med tem mora poslušati besedni plaz nevrotične ženske, ki se ne želi sprijazniti s tem, da jo je zdaj že bivši ljubimec dal na čevelj. On je premožen uspešen fotograf, ona je vrsto let bila njegova muza. Dolgo sta skupaj živela v Mehiki, vrnitev v Pariz pa je prinesla konec njune zgodbe. Zdaj je Paula praktično na ulici, saj za sabo nima premožne družine in prijateljev, ne materialnih sredstev.  Njen položaj ni sijajen in na teh temeljih bi se zgodba zlahka razvila v depresivno študijo propada ženske, ki jo požre velemesto »ki ne mara ljudi.« Tako francosko prestolnico v nekem trenutku opiše protagonistka, ki se glede na situacijo obnaša dokaj neobičajno: žurira v nočnih klubih, na privatnih zabavah in vmes poskuša prespati na kavčih bežnih znancev. Tovrstne opcije so hitro izčrpane, a se ji nato posreči dobiti službo varuške in majhno dotrajano sobico v podstrešju
Južno od meje, zahodno od sonca: suženj hrepenenja

Južno od meje, zahodno od sonca: suženj hrepenenja

Konteksti (Tomaž Bešter), 20. september 2018 ― vir slike: dobreknjige.si Ob poplavi novega branja se povsem brezsramno vsake toliko lotim tudi česa, kar bi moral prebrati že davno nazaj, pa me je prej omenjena povodenj odplaknila drugam. Zato ni naključje, da sem letošnji dopust ozaljšal tudi s knjigo, o kateri je sedaj veselje pisati. Bolj je naključje to, da sem jo v roke vzel tako rekoč nemudoma po Mifsudovi Jutti Heim. Lahko bi katero koli drugo od tistih, ki sem jih imel pri roki. In najbrž ima branje ene knjige podaljšano življenje tudi v naslednjem branju. Odtis besed in zven pomenov na stenah našega bralnega spomina ima svojo moč; zavest, nagnjena k iskanju rešitev, vzorcev in paradigme, pa najde sledi, ob katerih se vprašaš, ali bi jih našel tudi sicer, če bi tale roman sledil kasneje. Vendar najbrž niti ni pomembno, veste, kaj želim zapisati. Vsekakor je bilo nadvse prijetno tako branje še enega Murakamija in tudi to, da je malteškemu romanu sledil prav Južno od meje, zahodno od sonca. Oba dela v središče postavljata fatalno dekle, ki ima nepovraten in odločilen vpliv na glavnega junaka pripovedi. A gre za povsem različna romana. Haruki Murakami je, tega ne skrivam, meni izredno ljub pisatelj. Ker uspe z besedami pričarati občutja, ki jih marsikdo drug ne. Način pripovedovanja je popolnoma drugačen, atmosfera, v katero te pahne, je nekako blizu bralcu, ne glede na količino surrealističnih elementov, ki jih vplete med stavke. In tule, v Južno od meje, zahodno od sonca, teh pravzaprav ni. Murakami je roman napisal leta 1992, nekaj let po Norveškem gozdu in nekaj let pred Kroniko ptiča navijalca; vsekakor ima mnogo več sorodnosti z Norveškim gozdom kot s Kroniko. Beremo pripoved o odraščanju junaka, njegovem osamosvajanju, iskanju življenjskih družic in življenja, ki ga bo navduševalo, mu ponudilo zadovoljstvo. Na osrednje mesto te pripovedi so razmerja, ki jih junak v svoji pripovedi razpostavlja kot mejnike svojih najpomembnejših sprememb. Zato je to predvsem zgodba o Hadžime, ki je srečal
Vesna, kdo bo tebe ljubil?

Vesna, kdo bo tebe ljubil?

Radio Študent, 20. september 2018 ― Po mnogih kritikah lanskega Festivala slovenskega filma smo si želeli napisati kaj bolj pozitivnega. In tudi bomo: v splošnem prerezu je bila kvaliteta igranih celovečernih filmov boljša kot lani, vendar je bila na žalost izbira pri dokumentarnih filmih bolj borna.
Breath (2017)

Breath (2017)

Filmski kotiček, 19. september 2018 ― Slo naslov: - Država: Avstralija Jezik: angleščina Leto: 2017 Dolžina: 115' ,  Imdb Žanri: drama, šport Režija: Simon Baker Scenarij: Gerard Lee, Simon Baker Igrajo: Simon Baker, Samson Coulter, Ben Spence, Elizabeth Debicki, Richard Roxburgh Zgodbe o odraščanju so v rokah talentiranega pripovedovalca hvaležen material in verjetno je podobno razmišljal tudi avstralski igralec Simon Baker (najbolj znan po glavni vlogi v priljubljeni tv seriji The Mentalist), ko je za svoj režiserski debi izbral ekranizacijo romana Breath (2008) avstralskega pisatelja Tima Wintona. Zgodba postavljena v 70-ta leta v malo avstralsko priobalno mesto se vrti okoli dveh štirinajstletnikov, umirjenega in nekoliko sramežljivega Pikeleta (Samson Coulter) in njegovega bolj divjega prijatelja Loonieja (Ben Spence). Fanta se s kolesi odpravita do obale in po enem popoldnevu v družbi deskarjev sta tako očarana, da vso energijo usmerita v zbiranje denarja za njuni prvi deski. Nekaj priložnostnih del kasneje sta fanta ponosna lastnika dveh najslabših surfov v stokilometrskem radiusu in po nekaj dneh na valovih sta že del majhne surferske skupnosti. Nato ju opazi Sando (Simon Baker) lokalna surferska legenda – fanta v njegovi lopi nedaleč od obale najprej začneta shranjevati svoja surfa, nekaj tednov kasneje pa že vsi trije surfajo skupaj. Ta postane njun mentor in fanta začneta vedno več časa preživljata na njegovi posesti. Sando je poročen z Evo, depresivno smučarko, ki se po hudi poškodbi kolena ne more sprijazniti z življenjem brez smučk. Eva je sprva zadržana, nenavdušena nad njuno prisotnostjo, vendar se ji fanta, še posebej nekoliko senzibilnejši Pikelet, počasi prikupita.  Skozi zgodbo nas z glasom v offu vodi zdaj že odrasli Pikelet. To je prejem, ki Bakerju v kombinaciji z drugimi relativno enostavnimi scenskimi rešitvami pomaga vzpostavi nostalgičen podton zgodbe in želeni retro učinek. Naravne lepote zahodnoavstralske obale prispevajo čudovit okvir za zasanjano zgodbo
Naj vstane pravi Evropejec

Naj vstane pravi Evropejec

Radio Študent, 19. september 2018 ― Drage poslušalke in poslušalci, pozdravljeni znova pri odstranjevanju dlake z jezika. Zadnjič smo se v oddaji z naslovom Urrasizem dotaknili nekaterih idej, na ozadju katerih se tvori sodobni protimigrantski diskurz v Evropi. Zdelo se nam je zaman začeti pri ekonomski bazi, dobrikati se slepi veri večnih komunistov in banalizirati pojav na razmerje baze in nadstavbe.
še novic